Boj za obstanek in za boljši jutri

​40 % globalnih izvršnih direktorjev, v Sloveniji pa skoraj polovica (49 %), meni, da njihova podjetja čez 10 let ne bodo ekonomsko uspešna oz. ne bodo preživela, če poslovnih procesov ne bodo preoblikovala že danes. Obenem je 73 % globalnih izvršnih direktorjev prepričanih, da bo gospodarska rast v letu 2023 upadla. Slovenski direktorji so še bolj pesimistični – v negativno gospodarsko rast globalnega gospodarstva jih je prepričanih 78 %, slovenskega pa kar 84 %! Gre torej za izjemni pesimizem, ki pa je – na prvi pogled malce paradoksalno – lahko hkrati razlog za optimizem.

​V letošnji, že 26. PwC-jevi globalni raziskavi med izvršnimi direktorji, je sodelovalo 4410 direktorjev in predsednikov uprav iz 105 držav, med njimi 50 iz Slovenije. Napovedi za leto 2023 so ene najbolj ​​pesimističnih v zgodovini raziskave ​​in pomenijo ​​popoln preobrat glede na lanskoletne obete, saj smo v zgolj letu dni​ ​​​od rekordnega optimizma prešli k (skorajda) ​​rekordnemu pesimizmu. Večina anketiranih direktorjev je prepričanih, da je treba poslovanje preoblikovati že danes in ga prilagoditi potrebam prihodnosti, a ker se hkrati borijo s številnimi kratkoročnimi izzivi in težavami, je časa in priložnosti za preobrazbo (pre)malo.

Nobenega dvoma ni, živimo v zelo kompleksnem času. Soočamo se z izzivi, ki so unikatni. Vojna med Ukrajino in Rusijo, naraščajoča napetost med Kitajsko in Združenimi državami Amerike, makroekonomska nestabilnost, vrtoglave podražitve energentov ter visoke cene v košarici osnovnih živil, ki so posledica rekordne stopnje inflacije. Demografske projekcije so že vrsto let zastrašujoče. Delodajalci se soočajo s pomanjkanjem delovne sile. Že dalj časa smo priča emigraciji izobraženega kadra v tujino, kar prispeva k nazadovanju razvoja družbe, ki mu zaradi osiromašenega strokovnega kadra grozi nesposobnost učinkovitega delovanja. Normativna ureditev, ki otežuje pridobivanje kadrov iz tujine, je slepa pega našega sistema. Ob vsem tem pa se zaznava še trend množičnih odpovedi, ki je posledica pospešenega osredotočanja na zdravje zaposlenih po pandemiji ter predvsem premika v miselnosti in oblikovanju nove definicije prioritet mlajših generacij. Ob tem, na pogled, neskončnem seznamu groženj, se zdi, da imamo kot družba resno krizo identitete.

Hkrati pa se izzivi, ki smo jim trenutno izpostavljeni na gospodarskem parketu, kažejo v dvojni vlogi, kot pospeševalci svetovne preobrazbe na eni ter rušilci uveljavljenih sistemov na drugi strani. Ravno ta nasprotujoča si vloga trenutnih razmer na trgu, ki zrcali razpoloženje med izvršnimi direktorji, pa je tudi priložnost za preobrazbo poslovnih procesov in lahko omogoči, da se na recesijska pričakovanja odzovemo agilno in odgovorno. Poglejmo si ključne ugotovitve iz raziskave.

V kakšni kondiciji je moje podjetje?

Izvršni direktorji se zavedajo vedno daljšega seznama groženj poslovanju njihovih podjetij. Skoraj polovica (49 %) slovenskih direktorjev – v globalnem merilu je takšnih za 10 % manj – je prepričana, da njihovo podjetje čez 10 let ne bo več ekonomsko uspešno, če se ne bo preobrazilo že danes. Takšno prepričanje je prisotno v vseh sektorjih, vključno s tehnologijo (41 %), telekomunikacijami (46 %), zdravstvenim varstvom (42 %) in proizvodnjo (43 %).

Kakšne so napovedi o gospodarski rasti – za svet in Slovenijo?

Izvršni direktorji so glede svetovne gospodarske rasti v 2023 izjemno pesimistični. Kar 78 % slovenskih izvršnih direktorjev predvideva, da se bo svetovna gospodarska rast v naslednjih 12 mesecih upočasnila; na globalni ravni je takšnih nekoliko manj, a še vedno velika večina, 73 %. Ta pričakovanja predstavljajo močan obrat v primerjavi z lanskim letom, ko je kar 77 % direktorjev po svetu, ter 57 % v Sloveniji, predvidevalo gospodarsko rast. Lanskoletni optimizem, ki ga je poganjalo upanje po skorajšnjem koncu pandemije, so že v začetku leta 2022 razblinili nepričakovani dogodki, kot so ruska invazija na Ukrajino, skokovita rast cen energentov in surovin ter pospešena rast cen hrane.

Na zgornjem grafikonu so prikazani rezultati raziskave na globalni ravni za nekaj let nazaj oz. trend napovedi glede rasti prihodkov med letoma 2012 in 2023. Kljub dejstvu, da se je svetovno gospodarstvo v letih 2021 in 2022 znašlo na veliki preizkušnji zaradi zdravstvene krize – pandemije koronavirusa –, smo v teh dveh letih beležili rekordne stopnje optimizma, ki so bile predvsem posledica napredka v razvoju cepiv, ki so nam obljubljala skorajšen konec pandemije, in radodarne podpore državnih fiskalnih politik. Velik preobrat v razpoloženju v letu 2023 pa je verjetno posledica številnih aktualnih političnih in družbenih negotovosti, na katera izvršni direktorji nimajo vpliva. A vendar, pretiran pesimizem pa je lahko v svojem pozitivnem smislu vzpodbuda za sprejemanje preventivnih ukrepov za zaščito poslovanja in predvsem dodatna motivacija za minimiziranje tistih groženj oz. tveganj, na katera pa direktorji imajo vpliv in se nanje lahko pripravijo in ustrezno odzovejo.

Kakšne obete slovenski direktorji napovedujejo za Slovenijo? So precej pesimistični, saj je v negativno gospodarsko rast slovenskega gospodarstva prepričanih kar 84% anketiranih. Pri tem je morda zanimiv podatek, da so tudi v Nemčiji, naši največji trgovinski partnerici, direktorji zelo pesimistični. V negativno gospodarsko rast nemškega gospodarstva je prepričanih kar 94 % nemških direktorjev. Pesimistični pa so tudi voditelji v drugih ključnih gospodarstvih EU – v Veliki Britaniji je enako kot pri nas pesimističnih 84 % anketiranih, v Franciji pa 70 %.

Zanimiv in spodbuden podatek pa je, da so slovenski direktorji bolj prepričani v lastno rast prihodkov. Kar 40 % jih je namreč trdno prepričanih v rast prihodkov svojih podjetij v prihodnjih 12 mesecih, v zmerno rast jih je prepričanih 31 %, v rahlo rast pa 18 %, medtem ko jih zgolj 11 % v rast ni prepričanih. Napovedi se še izboljšajo, ko gre za projekcije rasti prihodkov lastnih podjetij za obdobje treh let.

Katere so največje aktualne globalne grožnje poslovanju podjetij?

V naslednjih 12 mesecih se izvršni direktorji počutijo finančno najbolj izpostavljeni inflaciji, gospodarski negotovosti in geopolitičnemu tveganju. Vse tri grožnje so aktualna politična in družbena vprašanja, ki so predmet številnih razprav. Vojna v Ukrajini je cene energentov pognala v nebo, sledil je dvig cen izdelkov in storitev, kar je povzročilo rekordno inflacijo, centralne banke po vsem svetu so dvignile obrestne mere, kar pa je zavrlo rast. Slika se spremeni, ko gre za srednjeročne (5-letne) obete izvršnih direktorjev. V tem časovnem obdobju se na vrhu seznama groženj pridružijo še kibernetske grožnje in podnebne spremembe.

Anketirance pa smo povprašali tudi, katere so tiste grožnje, ki bodo v naslednjih 10 letih po njihovem mnenju najbolj vplivale na prihodke podjetja, ki ga vodijo. Globalni direktorji so na prvo mesto postavili spremenjene navade potrošnikov (56%). Slovenske direktorje pa najbolj skrbi pomanjkanje delovne sile oz. ustreznih delovnih veščin; to skrb sta izpostavili skoraj dve tretjini anketiranih slovenskih direktorjev (62 %). Sledijo spremenjene navade potrošnikov (53 %), motnje v dobavnih verigah (44 %), prehod na nove vire energije (42 %), motnje v tehnologijah (40 %) ter spremembe zakonodaje (38 %). Manj kot tretjino slovenskih direktorjev (31 %) pa skrbijo novi igralci na trgu. Verjamemo, da je v ozadju teh številk zavedanje voditeljev, da živimo v izjemnih časih, ki jih zaznamuje pet velikih dejavnikov oz. »megatrendov«. To so podnebne spremembe, tehnološke motnje, demografski premiki, geopolitične spremembe v podobi vedno bolj porušenega svetovnega reda in ravnovesja, kot smo ga poznali po drugi svetovni vojni, in socialna nestabilnost. Te grožnje skupaj in vsaka posebej preoblikujejo poslovno okolje in z njim svet v celoti. Čeprav nobena od groženj ni novost, njihov obseg, vpliv in predvsem medsebojna odvisnost naraščajo, se pa v posameznih panogah in delih sveta kažejo z različno intenziteto. Razlogov za to pa je veliko.

Kako se ujemajo strategije odpornosti in delovne sile mojega podjetja?

Zanimivo je, da čeprav dobra polovica (51 % slovenskih in 52 % globalnih) izvršnih direktorjev pravi, da so že začeli zmanjševati stroške poslovanja, jih manj kot petina (13 % slovenskih in 19 % globalnih direktorjev) izvaja zamrznitev zaposlovanja. Le 16 % (enak odstotek slovenskih in globalnih) pa jih v svojih organizacijah zmanjšuje število zaposlenih. Dobra polovica slovenskih direktorjev (53 %) jih meni, da bo stopnja zaposlenosti v njihovih podjetjih oz. organizacijah ostala približno na enaki ravni, 22 % jih meni, da se bo odliv delavcev povečal, 19 % pa zmanjšal. To je v popolnem nasprotju s tem, kar smo doživeli oktobra in novembra leta 2008, torej v obdobju velike svetovne finančne krize, ko je večina kriznih managerjev stroške poslovanja zniževala z zmanjševanjem števila zaposlenih. Direktorji si nikakor ne želijo odpuščanj! To je brez dvoma posledica lekcij iz preteklosti, predvsem pa tektonskih sprememb na trgu delovne sile po zdravstveni krizi, ko se tudi pri nas že zaznava trend t. i. množičnih odpovedi. Posledično se bitka za talente ter usposobljeno in visoko motivirano delovno silo stopnjuje. Zdi se, da se direktorji vse bolj zavedajo, da prihaja do premika v razumevanju in predvsem odnosu do dela. Zaposleni so se vedno manj pripravljeni žrtvovati za službo, saj sidro življenjskega stila prestavljajo iz službene v zasebno sfero. Zahteve po fleksibilnosti delovnega okolja in večji pomembnosti ravnotežja med poklicnim in zasebnim življenjem so le posledica osmišljanja nove definicije dela, ki jo poganjajo predvsem mlajše generacije delovno aktivnih. 

Kdaj se bo mojemu podjetju iztekel čas za ukrepanje proti podnebnim spremembam? 

Ukrepanje direktorjev je še posebej ključno in nujno na področju boja proti posledicam podnebnih sprememb. Večina globalnih izvršnih direktorjev pričakuje določeno stopnjo vpliva posledic podnebnih sprememb na poslovanje njihovih podjetij v naslednjih 12 mesecih. Slovenski direktorji sodijo med tiste, ki so sicer zaskrbljeni zaradi dolgoročnega vpliva podnebnih sprememb, a ker so neposredne posledice divjanja narave pri nas (za zdaj) precej manj usodne kot marsikje drugje po svetu, je pričakovano stopnja zaskrbljenosti pri nas precej nižja. V Sloveniji tako polovica (51 %) izvršnih direktorjev meni, da v nobenem primeru ne bodo utrpeli škode na fizičnem premoženju, v globalnem merilu je tako brezskrbnih precej manj, 34 %, v nekaterih državah in regijah, ki so najbolj na udaru posledic podnebnih sprememb, pa je odstotek tistih direktorjev, ki jih skrbi za fizično premoženje njihovih podjetij, zelo visok.

Odločitev, da podjetje za eno od prednostnih nalog izbere blažitev podnebnih tveganj, razogljičenje ali trajnostni model poslovanja, in s tem drugačen način delovanja, nikakor ni enostavna, gre za ogromen strateški izziv. Zdi se, da številna podjetja danes oblikujejo podnebne strategije, ki ne vključujejo mehanizma internega določanja cen ogljika, s katerim izračunavajo in ovrednotijo svoje emisije toplogrednih plinov. Približno polovica (54 % v globalnem merilu in 49 % v slovenskem) vseh izvršnih direktorjev v raziskavi pravi, da njihovo podjetje ne namerava uporabiti tega mehanizma, čeprav bi s tem potencialno imeli številne koristi, kot so državne spodbude in natečaji za evropska sredstva, bodoče davčne olajšave, izhodišča za trajnostno transformacijo poslovnih modelov in pa dostopa do novih kupcev in trgov. Merjenje in poročanje o napredku kritičnim deležnikom je še en velik izziv. Kot pa izhaja iz naše raziskave, je večina ukrepov, ki jih podjetja sprejmejo, da se pripravijo na tveganje podnebnih sprememb, še v poteku.

Kako ključna je moja vloga vodje pri preobrazbi mojega podjetja?

Svet in z njim Slovenija se torej srečujeta z vrsto kratkoročnih in dolgoročnih izzivov, ki jih je potrebno medsebojno povezati, obenem pa tudi nasloviti. Kratkoročni izzivi so povezani predvsem s posledicami vojne v Ukrajini ter visokimi cenami, zlasti energentov,  dolgoročni izzivi pa so povezani s posledicami podnebnih sprememb ter zelenim prehodom, preobrazbo poslovanja za prihodnost, zagotavljanjem izobražene in usposobljene delovne sile, v Evropi pa gotovo tudi s staranjem prebivalstva. Toda kako se z vsemi temi izzivi spopasti hkrati? Čemu naj direktorji in vodstva dajo prednost in koliko časa naj posvetijo posameznim izzivom oz. (pre)številnim prednostnim nalogam? Vse se začne pri koledarju izvršnega direktorja.

Generalne direktorje smo vprašali, kako razdelijo svoj čas med vrsto prednostnih nalog, vključno s spodbujanjem trenutne operativne uspešnosti, prilagoditvijo poslovanja za prihodnost, preživljanjem časa s strankami, delu in sodelovanju z zaposlenimi, interakcijo z vlagatelji, upravnim odborom in drugimi zunanjimi zainteresiranimi stranmi. Spodbujanje trenutne operativne uspešnosti je izvršnim direktorjem vzelo največji delež časa. Če bi lahko preoblikovali svoje urnike, so nam povedali izvršni direktorji, bi več časa porabili za razvoj podjetja in za razvoj strategij za izpolnjevanje prihodnjih potreb.

Mnenja slovenskih direktorjev so zelo podobna mnenju njihovih globalnih kolegov. Večina direktorjev največ časa posveti tekočim operativnim nalogam kljub želji, da bi jim ga nekoliko manj. Skoraj enako časa kot za tekoče operativne posle vodje porabijo za razvoj podjetja oz. za strategije za izpolnjevanje prihodnjih potreb, radi pa bi ga več. Več časa, kot ga imajo danes na voljo, bi želeli imeti tudi za svoje zaposlene, za tesnejše sodelovanje z njimi, mentorstvo in razvoj zaposlenih.

Na katerih področjih pa direktorji oz. njihova podjetja sklepajo partnerstva z drugimi akterji v poslovnem svetu ter družbi nasploh? Tudi o tem si več preberite v naši brošuri z rezultati raziskave za Slovenijo, kjer najdete podrobno analizo rezultatov raziskave ter številne zanimive komentarje PwC-jevih strokovnjakov.