- Več kot 70 % proizvodnje bakra, kobalta in litija, mineralov, bistvenih za trajnostne produkte (električna vozila, baterije, obnovljiva energija), bo v primeru scenarija z visokimi izpusti do leta 2050 ogroženega zaradi visokega tveganje suše. To tveganje je danes pod 10 %.
- Za glavne prehranske surovine prav tako velja visoko tveganje: 90 % svetovne pridelave riža bi lahko bilo do leta 2050 izpostavljeno hudim vročinskim stresom (v primerjavi s 75 % danes), enako velja visoko tveganje suše (po scenariju visokih izpustov) za več kot 30 % globalne pridelave koruze in 50 % globalne pridelave pšenice.
- Direktorji rudnikov, predelovalnih obratov in kmetijskih kompleksov sicer sprejemajo vedno več proaktivnih ukrepov, 47 % jih je tako že osredotočenih na zaščito delovne sile in fizičnega premoženja pred podnebnimi tveganji.
Vodilni v gospodarstvu morajo pospešiti akcijske načrte za zaščito proizvodnje surovin, ki so ključnega pomena za svetovno prebivalstvo in globalno ekonomijo, saj vročinski stres in nevarnost suše naraščata po vsem svetu, je glavno sporočilo danes objavljene PwC-jeve raziskave Podnebna tveganja za devet ključnih produktov: zaščita ljudi in blaginje.
Poročilo analizira pridobivanje devetih najpomembnejših surovin, produktov in pridelkov do leta 2050, za katere precej zanesljivo kaže, da bodo prioritetni do konca tega stoletja. Med ključne rudnine se tako uvršča baker, kobalt in litij, kot ključne prehranske pridelke poročilo opredeli pšenico, riž in koruzo, kot industrijsko vitalne kovine pa navaja cink, železo in aluminij. V sklepu ugotavlja, da bi zmanjšanje izpustov, torej optimistični scenarij za prihodnost, sicer pomenilo manj tveganja, kljub temu pa se bo proizvodnja in pridelava soočala s precejšnjimi ovirami.
V primeru hitrega globalnega zmanjšanja izpustov bi tako bilo do leta 2050 še vedno ogroženih 87 % svetovne proizvodnje riža, več kot 70 % pridobivanja kobalta in litija ter približno 60 % svetovne produkcije boksita in železa.
Toda pomembno je, da je ta tveganja morda še mogoče obvladovati – in 47 % izvršnih direktorjev navaja, da sprejemajo ukrepe za zaščito delovne sile in fizičnega premoženja pred podnebnimi tveganji.
Tudi če se svetovni izpusti ogljika hitro zmanjšajo, podnebne motnje predstavljajo resno in naraščajočo grožnjo svetovni zmožnosti proizvodnje bistvenih dobrin – vključno s hrano in materiali, ki so ključni za neto ničelni prehod. Čeprav direktorji sprejemajo ukrepe za zmanjšanje izpustov in prilagajanje podnebnim spremembam, je potrebno narediti več. Podjetja morajo razumeti svoje odvisnosti od virov in okolja, enako vplive, ki jih imajo s svojo dejavnostjo. Sodelovati morajo z vladami in lokalnimi skupnostmi, preoblikovati svoje dobaviteljske in proizvodne vzorce. To je ključno ne le za trajen uspeh posameznega podjetja, ampak tudi za splošno zdravje in blaginjo svetovnega prebivalstva.
Najbolj pomembnim surovinam grozi visoka izpostavljenost tveganju suše in vročine.
Ključne rudnine
Tudi če na planetu do 2050 globalno močno zmanjšamo izpuste ogljika, bo kar 70 % proizvodnje kobalta in litija ogrožala ekstremna suša – za primerjavo – danes takšne ogroženosti skoraj ne poznamo. Večje tveganje trenutno velja le za manj kot 10 % proizvodnje bakra. Ogroženost se po scenariju nizkih izpustov do 2050 lahko poveča na polovico proizvodnje, v primeru visokih izpustov pa bo pod vprašajem kar 70 %. Kobalt, baker in litij se uporabljajo v elektro industriji, proizvodnji elektronike, pri tehnologijah za čisto energijo, za proizvodnjo baterij in hrambo energije.
Ključni pridelki
Vse tri najbolj množične kulture v globalni prehrani, pšenica, riž in koruza, se zaradi toplotnega stresa in suše že danes soočajo z naraščajočimi tveganji. Ti trije pridelki skupaj predstavljajo 90 % vseh žitaric na svetu in 42 % kalorij oziroma 37 % proteinov, ki jih zaužije človeška populacija. Najbolj bo izpostavljen riž – do 2050 bo po scenariju visokih izpustov ogroženih 90 % proizvodnje, že zdaj pa je zaradi vročine v razmerah večjega tveganja pridelanega več kot 75 % riža. Obenem potrebe naraščajo. OECD ocenjuje, da bo v tem desetletju potreba po rižu in pšenici poskočila za 11 %, pri koruzi pa za 12 %. Suša sicer grozi tudi koruzi in pšenici. Trenutno je tvegana le pridelava okoli 1 % obeh kultur, toda po scenariju visokih izpustov se bo do sredine stoletja ta obseg povečal na več kot 30 % (koruza) oziroma 50 % (pšenica).
Ključne kovine
Toplotni stres že danes ogroža od 30 % do 50 % proizvodnje boksita in železa, do 2050 pa bo v primeru nizkih izpustov pod vprašajem 60 % svetovne produkcije. Pri cinku, kjer danes še ne beležimo prav nobenega tveganja, bo z visokimi izpusti postalo problematičnih 40 % proizvodnje. Aluminij (iz boksita), železo in cink so kovine, brez katerih si ne moremo predstavljati proizvodnih linij, vseh oblik prometa in katerekoli vrste infrastrukture. Potrebe po vseh treh se bodo za povrhu povečevale, saj gre za ključne kovine v proizvodnji obnovljivih tehnologij.
Pridobivanje vseh devetih kritičnih surovin je za povrhu geografsko zelo omejeno le na nekaj držav in mnoge od njih se že soočajo z naraščajočimi podnebnimi tveganji. Za vsako od teh dobrin velja, da je kar 40 % pa tudi do 85 % svetovnih zalog pridobljenih v zgolj treh državah, razpršena je le manjšina pridelave.
Trajnostni imperativ
Podjetja in izvršni direktorji vse bolj priznavajo vpliv podnebnih motenj in ukrepajo. PwC-jeva globalna raziskava med izvršnimi direktorji za leto 2024 navaja, da jih je že 47 % sprejelo proaktivne ukrepe za zaščito svoje delovne sile in fizičnega premoženja pred podnebnimi spremembami. Če se želi svetovno gospodarstvo prilagoditi podnebnim tveganjem, je vseeno treba storiti še precej več:
- povečati odpornost s prepoznavanjem in obvladovanjem tveganj v celotni dobavni verigi;
- izkoristiti priložnosti za zagotavljanje izdelkov, storitev ali poslovnih modelov, ki podjetjem in skupnostim pomagajo pri prilagajanju;
- združiti moči z deležniki od vlad do lokalnih skupnosti, da bi s sodelovanjem izboljšali prilagajanje na politični in sistemski ravni.
Pričakovati je, da se bodo do leta 2050 na številnih lokacijah, kjer pridobivajo osnovne surovine, pogosteje soočali s hudimi sušami in toplotnim stresom, tudi v optimističnem scenariju z nizkimi izpusti. Kako se torej izogniti hudim gospodarskim izgubam ter zaščititi skupnosti in ekosisteme? Proizvajalci in širša poslovna skupnost bi morali razumeti vpliv podnebnih motenj na proizvodnjo in se vključiti v prizadevanja vrste deležnikov za ublažitev, pa tudi na prilagoditev novim razmeram. To bo obenem pripomoglo k hitrejšemu prehodu na neto ničelno gospodarstvo.
